Dobra družba. Sonce. Hrana. Vino.

Ne vem kje začeti. Ne vem kje končati. Ali se ustaviti. Ne vem sploh, če sem oseba, ki bi se lahko spustila iz oblakov in postavila noge na trdna tla. Mislim, da ne spadam med tiste, ki bi se želeli ustaliti. Ever. No, ampak življenje me je pripeljalo, kjer sem danes. V Ljubljano. A brief phase. Nedokončane zadeve… V resnici si nisem nikoli predstavljala, da bom živela tu, a ko sem že pristala v tem mestu, hočem vse, kar ponuja. Ljubljana se je spremenila odkar sem prvič prišla. Evropska prestolnica (v pravem pomenu besede)? Don’t think so. Ima pa zanimivo kulturno sceno, ki se je v zadnjih letih neverjetno razvila. In v primerjavi z ostalimi mesti eno veliko prednost: ura vožnje in znajdeš se v popolnoma drugačni pokrajini, z drugačnimi tradicijami, in seveda, hrano.

Zadnja leta se je kultura prehranjevanja v Sloveniji zelo spremenila. Na bolje. In bil je skrajni čas. Verjetno so h temu pripomogli tudi projekti kot Teden restavracij. No in tako smo se s puncami odločile zadevo malo testirati in se napotile proti Primorski.

Prva postaja: Goriška Brda. Definitivno ena izmed mojih najljubših regij. Poleti do koder ti seže pogled brdašca prekrita s trtami. Pa stare vasi, ki te prestavijo v drugo dimenzijo. Pomladi pobeg soncu in cvetočemu drevju naproti.

Povod za Brda je bil Teden restavracij. In tako smo se odpravile do Kabaja. Ko sedaj razmišljam o tem, kar so pripravili, moram priznati, da so se izkazali. Sir, jajca, pomladno zelenje, dobro olivno olje… Pomlad na krožniku. Nekaj trpkega, prijetno trpkega. Globoko zelenega. Nekaj, kar te spomni, da je ponoči še vedno hladno. Hkrati pa nekaj svežega, ki naznanja, da se narava prebuja in zemlja počasi segreva. Sveže sestavine, pripravljene v lokalni maniri. Plus odličen Beli pinot, 2010. Mislim, da je bila to kar perfekcija k mojemu vegetarijanskemu meniju. Definitivno se bo treba vrniti in se malo bolj strokovno poglobiti v njihovo žlahtno kapljico.

Večer v Brdih smo preživele na Kmetiji Šibav. Gostoljubje in radodarnost, s katerima so nas pričakali, sta bila bila nekaj, kar si ne bi nikoli mogle zamišljati. Neprecenljivo. Od pokušine vina, odprtja nekaterih družinskih “draguljev”, penine pri zajtrku, do nadvse prijateljskih pogovorov, ki so nam razjasnili marsikaj o pridelavi vina in življenju v Brdih. In nikoli ne bom pozabila tistega jutra, ko so me zbudili najtoplejši sončni žarki in s soncem obsijana krajina. Another dimension. Po obilnem zajtrku, polnem lokalnih dobrot, smo se odpravile novim avanturam naproti. Odšle smo s toplino v srcih, z nasmejanimi obrazi in avtom, polnim daril. In seveda, z vrečo domačih briških limon, ki so bile potem pametno porabljene v velikonočni pletenici.

Jutro smo nadaljevale s turo po Brdih, med vinskimi trtami in starimi vasicami. V iskanju popolnega kraja za počitek in uživanje v soncu, smo po priporočilu lokalcev zavile v Dvor. Sprva skrajno nezaupljivo. Smo imele občutek, da je nekako fino. Prefino. Ampak kako smo se motile… Dvor se je izkazal za oazo. Bolj spokojnega in uživaškega kraja si v tistem trenutku ne bi mogle zamisliti. Družinski hotel, ki se je nedavno odprl. Če sem prav razumela, so zadnja leta kupovali posestvo. Del po del, da bi ustvarili celoto, ki jo predstavlja danes. Res jim želim vse najboljše, ker so opravili več kot odličen posel! No, in seveda, sestradane kot smo bile, smo naivno naročile hišno belo in kaj “za pikat.” In to… naj kar fotke govorijo zase. In da sploh ne omenjam odličnega domačega olivnega olja, ki ga strežejo s posebno mešanico začimb. Skratka, TOP!

Brda smo zapustile v poznih popoldanskih urah in se skupaj s soncem počasi spuščale k morju. V Izolo smo prispele ravno v trenutku, ko je sonce izginilo za obzorjem.

Večerjo smo imele v Hotelu Marina, prav tako v sklopu Tedna Restavracij. Priznati moram, da so me kar presenetili, predvsem s starteji in z odlično sladico. Naslednje jutro smo se sprehodile do svetilnika, martinčkale na plaži, potem pa se s krajšo postojanko pri Ekremu (aka sladoledu) napotile proti domu.

Pred vrnitvijo v Ljubljano, je bila še zadnja postojanka. Bile smo na poti na Kras. A world apart. Ustavile smo se v Brestovici, kjer vsako leto organizirajo festival špargljev. Lokalni prebivalci poberejo divje šparglje, ki rastejo povsod naokoli, potem pa z njimi pripravijo tradicionalne jedi. In seveda frtaljo. 

In tako je viken prišel h koncu. Domov smo se odpravile utrujene, a srečne in polne dobrih spominov, odločene, da kmalu začnemo z načrti za nov izlet.

All this said, vas puščam z receptom za frtaljo, s soncem, pomladjo in vsemi lepotami, ki jih prinaša življenje!

Frtalja z divjimi šparglji

• 3 jajca
• 2 žlici moke
• 3 žlice mleka
• šopek divjih špargljev
• koščki pancete ali pršuta (po izbiri)
• sol
• poper
• 1 – 2 žlici olovnega olja

* Ok. To je seveda ena verzija frtalje. Lahko se naredi tudi brez moke in mleka. Pa seveda se lahko doda tudi sveža zelišča.

Priprava:

1. Stepite jajca, moko, mleko in sol. Pustite počivati.
2. Očistite šparglje in odstranitte olesenele dele. Narežite na večje kose.
3. Segrejte olivno olje. Dodajte šparglje in koščke pancete ali pršuta ter pražite minuto ali dve.
4. Dodajte jajčno mešanico. Frtalja naj bo bolj debela omleta. Pecite na obeh straneh dokler ni zlato zapečeno.
5. Narežite na trikotnike in začinite s sveže mletim poprom.

 

Risotto primavera

Finally! Spring is here! … and with it all the green goodness that comes along. Plants in my garden are going crazy. It’s a damn good beginning of the season! So far, I have wonderful aromatic herbs: thyme, mint, parsley, chives, basil… All I have to do is go out on my balcony and I have a handful of freshness for my dishes.

One of the first veggies in spring are asparagus. At the market you will usually find them white or green, the difference being only in the way they are grown. Apparently the most recent thing is violet asparagus, but nothing can beat the wild ones. They have a distinct taste, but are hard to find if you don’t have a clue what to look for in the woods (like me…).
The lower ends should be removed since they are hard to eat and have much fibre. Also, white asparagus should be peeled, but I use the same technique on the green ones and eat the lower ends.

In my opinion asparagus goes best with eggs and in a classical italian risotto, but since my garden is full of fresh herbs it is just screaming to make a light and fresh herbed asparagus rice with some nice greenish pistachios.

Herbed asparagus rice

serves one as main or two as side

• 80g integral (brown) rice
• Tbsp olive oil for cooking
• 1 small shallot
• 1 small bouquet of asparagus
• a handful of salted pistachios
• mint, parsley, thyme and lemon thyme, chives
• 1 Tbsp greek yoghurt
• salt and freshly ground pepper for seasoning

Instructions

1. Precook rice.
2. Remove the ends of asparagus and peel if necessary. Cut in small pieces and set the tops aside.
3. Finely chop shallot. Stir it on 1 Tbsp of oil for about 2 min. Add asparagus, except the tops and cook for additional 4 mis.
4. Add the tops, sauté for about a minute, than add rice. Season with salt and pepper.
5. Stir in pistachios and chopped herbs.
6. Set aside and mix in 1 big Tbsp of greek yoghurt.