Ne vem kje začeti. Ne vem kje končati. Ali se ustaviti. Ne vem sploh, če sem oseba, ki bi se lahko spustila iz oblakov in postavila noge na trdna tla. Mislim, da ne spadam med tiste, ki bi se želeli ustaliti. Ever. No, ampak življenje me je pripeljalo, kjer sem danes. V Ljubljano. A brief phase. Nedokončane zadeve… V resnici si nisem nikoli predstavljala, da bom živela tu, a ko sem že pristala v tem mestu, hočem vse, kar ponuja. Ljubljana se je spremenila odkar sem prvič prišla. Evropska prestolnica (v pravem pomenu besede)? Don’t think so. Ima pa zanimivo kulturno sceno, ki se je v zadnjih letih neverjetno razvila. In v primerjavi z ostalimi mesti eno veliko prednost: ura vožnje in znajdeš se v popolnoma drugačni pokrajini, z drugačnimi tradicijami, in seveda, hrano.
Zadnja leta se je kultura prehranjevanja v Sloveniji zelo spremenila. Na bolje. In bil je skrajni čas. Verjetno so h temu pripomogli tudi projekti kot Teden restavracij. No in tako smo se s puncami odločile zadevo malo testirati in se napotile proti Primorski.
Prva postaja: Goriška Brda. Definitivno ena izmed mojih najljubših regij. Poleti do koder ti seže pogled brdašca prekrita s trtami. Pa stare vasi, ki te prestavijo v drugo dimenzijo. Pomladi pobeg soncu in cvetočemu drevju naproti.
Povod za Brda je bil Teden restavracij. In tako smo se odpravile do Kabaja. Ko sedaj razmišljam o tem, kar so pripravili, moram priznati, da so se izkazali. Sir, jajca, pomladno zelenje, dobro olivno olje… Pomlad na krožniku. Nekaj trpkega, prijetno trpkega. Globoko zelenega. Nekaj, kar te spomni, da je ponoči še vedno hladno. Hkrati pa nekaj svežega, ki naznanja, da se narava prebuja in zemlja počasi segreva. Sveže sestavine, pripravljene v lokalni maniri. Plus odličen Beli pinot, 2010. Mislim, da je bila to kar perfekcija k mojemu vegetarijanskemu meniju. Definitivno se bo treba vrniti in se malo bolj strokovno poglobiti v njihovo žlahtno kapljico.
Večer v Brdih smo preživele na Kmetiji Šibav. Gostoljubje in radodarnost, s katerima so nas pričakali, sta bila bila nekaj, kar si ne bi nikoli mogle zamišljati. Neprecenljivo. Od pokušine vina, odprtja nekaterih družinskih “draguljev”, penine pri zajtrku, do nadvse prijateljskih pogovorov, ki so nam razjasnili marsikaj o pridelavi vina in življenju v Brdih. In nikoli ne bom pozabila tistega jutra, ko so me zbudili najtoplejši sončni žarki in s soncem obsijana krajina. Another dimension. Po obilnem zajtrku, polnem lokalnih dobrot, smo se odpravile novim avanturam naproti. Odšle smo s toplino v srcih, z nasmejanimi obrazi in avtom, polnim daril. In seveda, z vrečo domačih briških limon, ki so bile potem pametno porabljene v velikonočni pletenici.
Jutro smo nadaljevale s turo po Brdih, med vinskimi trtami in starimi vasicami. V iskanju popolnega kraja za počitek in uživanje v soncu, smo po priporočilu lokalcev zavile v Dvor. Sprva skrajno nezaupljivo. Smo imele občutek, da je nekako fino. Prefino. Ampak kako smo se motile… Dvor se je izkazal za oazo. Bolj spokojnega in uživaškega kraja si v tistem trenutku ne bi mogle zamisliti. Družinski hotel, ki se je nedavno odprl. Če sem prav razumela, so zadnja leta kupovali posestvo. Del po del, da bi ustvarili celoto, ki jo predstavlja danes. Res jim želim vse najboljše, ker so opravili več kot odličen posel! No, in seveda, sestradane kot smo bile, smo naivno naročile hišno belo in kaj “za pikat.” In to… naj kar fotke govorijo zase. In da sploh ne omenjam odličnega domačega olivnega olja, ki ga strežejo s posebno mešanico začimb. Skratka, TOP!
Brda smo zapustile v poznih popoldanskih urah in se skupaj s soncem počasi spuščale k morju. V Izolo smo prispele ravno v trenutku, ko je sonce izginilo za obzorjem.
Večerjo smo imele v Hotelu Marina, prav tako v sklopu Tedna Restavracij. Priznati moram, da so me kar presenetili, predvsem s starteji in z odlično sladico. Naslednje jutro smo se sprehodile do svetilnika, martinčkale na plaži, potem pa se s krajšo postojanko pri Ekremu (aka sladoledu) napotile proti domu.
Pred vrnitvijo v Ljubljano, je bila še zadnja postojanka. Bile smo na poti na Kras. A world apart. Ustavile smo se v Brestovici, kjer vsako leto organizirajo festival špargljev. Lokalni prebivalci poberejo divje šparglje, ki rastejo povsod naokoli, potem pa z njimi pripravijo tradicionalne jedi. In seveda frtaljo.
In tako je viken prišel h koncu. Domov smo se odpravile utrujene, a srečne in polne dobrih spominov, odločene, da kmalu začnemo z načrti za nov izlet.
All this said, vas puščam z receptom za frtaljo, s soncem, pomladjo in vsemi lepotami, ki jih prinaša življenje!
Frtalja z divjimi šparglji
- 3 jajca
- 2 žlici moke
- 3 žlice mleka
- šopek divjih špargljev
- koščki pancete ali pršuta (po izbiri)
- sol
- poper
- 1 – 2 žlici olovnega olja
* Ok. To je seveda ena verzija frtalje. Lahko se naredi tudi brez moke in mleka. Pa seveda se lahko doda tudi sveža zelišča.
Priprava:
- Stepite jajca, moko, mleko in sol. Pustite počivati.
- Očistite šparglje in odstranitte olesenele dele. Narežite na večje kose.
- Segrejte olivno olje. Dodajte šparglje in koščke pancete ali pršuta ter pražite minuto ali dve.
- Dodajte jajčno mešanico. Frtalja naj bo bolj debela omleta. Pecite na obeh straneh dokler ni zlato zapečeno.
- Narežite na trikotnike in začinite s sveže mletim poprom.
lolita bopa 